Kje je Srček?

Božična voščila? Baaaaaah, poiščite jih na drugih spletnih straneh, ne na tem blogu, ki se uvkarja z mnogo resnejšimi zadevami.

Na primer: kam je šel končat naš Srček? Na sliki Ve sprašuje Tanjo Romano, če morda ve, kje je je Miloš. Tanjin odgovor: "Po pravici rečeno, se ne slišiva kar precej časa. Nekoč je namreč nastala zadrega zaradi govoric, da so ji všeč bjonde. Jaz sem že upala ... Mu to rekla, on pa mi je odvrnil: 'Nimš fejšbuka, nisi zame!' "

Vsekakor: kmalu bomo lansirali novo anketo: KDO JE (VEKACOVA) OSEBNOST LETA 2008?

Pošljite svoje kandidature na vekaco@gmail.com

Pismo uredništvu

(slike so stare točno 1 leto, nanašajo se na lanski padec meje ... in po naključju tudi Ve-jev takratni rojstni dan)

Spoštovani!

Najprej bi se rad zahvalil vsem Vekacovim prijateljem za številna voščila. Nečimrn kot sem, jih štejem in preverjam, al smo potolkli rekord mojega 23. rojstnega dne. Bah, drugi časi, takrat še ni bilo Facebooka (ali fejšbuka kot bi rekel naš Srček tam na snegu) ...

Lahko bi razpredal o lepoti in iskrenosti voščil, a raje izkoristim teh nekaj vrstic za komentar k postu, ki ga je objavila moja draga Živa. Prvi vtis, ko sem videl Živino stvaritev? "Ojej, kaj sem umrl?" Impaginacija in izbira slike sta bili pač taki, kot bi šlo za nekrolog ...

Sicer pa: post je zelo korektno in prisrčno napisan, zato se avtorici zelo zahvaljujem. Edino ponekod so stvari tako zapisane, da bi kdo z bujno fantazijo lahko stvari razumel malce nerealno.

Na primer: res je, da sem razbil steklenico teranovega likerja. Vendar ne tako, da bi z njo koga tepel po glavi, ampak preprosto zato, ker se je raztrgala vrečka in steklenica je pač treščila na tla. To seveda nikakor ne pomeni, da bo baristka Jasna prikrajšana za moje darile. Živi sem že naročil novo in upam, da bodo v Temnici kmalu poskrbeli ...

Co je napisala: "Drugič: kolikor mi je uspelo sledit je metal srdune prav vsem puncam...okej, rečmo ženskam ;)" Kdor me pozna, ve, da nisem tak, ne zato, ker bi mi ženske ne bile všeč, ma preprosto zato, ker tako v osvajanju kot na tekmah pikada se dobro pazim, da ne bi utrpel poraza. Ne mečem v prazno, a vedno ciljam v dvajsetico. Ergo: moje morebitno sproščeno obnašanje je pač treba pripisati protokolarni dolžnosti župana, ki mora prijazno nagovarjat vse svoje občane in sodelavce. Stare in mlade. Nobenega metanja, torej, med drugim tudi za to ne, ker se ve, da je trenutno moje srce zasedeno ... s Srčkom.

Videoposnetek? Z Andrejem in priložnostim gostom Gregorijem smo morda bili rahlo neuglašeni, ker pač še vadimo. Zato menim, da je boljše, če Andrej posnetke pevsekega nastopa drži zase v svojem telefonu. Drugače bi se tudi Massimo Ranieri ali Nomadi znali rahlo užalit ...

O povratku domov s taksistko Poljanko ne bi govoril. Jaz sem mirno sedel zadaj, pridno usmerjal voznico in ji svetoval poti, po katerih se splača peljati v takih primerih, kot je bil petkov, ko smo imeli še enega potnika, ki je - najbrž zaradi intenzivnega pisanja za Novi glas - dajal znake prekomerne utrujenosti. Srivnosti potovanja naj ostanejo zapisani na kockah ulice Bonomea (via sfigada, očitno, Veronika nekaj ve o tem).

Ko bo čas, bomo obavili nekaj petkovih slik. Županu se zdaj mudi na delo, potem pa na obisk k najmlajši osebi, ki mu je voščila. Stara je približno 3 tedne, poslala pa mu je SMS. Predvideno je tudi srečanje s sobotnim soslavljencem, morda bo prilika za nekaj ... ehm ... "pojasnil".

Hvaležni župan Ve

P.S.: Predlogi za novo leto?

Vse najboljše, Ve!

Žal pišem to čestitko precej pozno...imam pa opravičilo: Do zdej sva z Jašo sekala in zlagala drva. (Ta začetek prav paše k tisti včerajšnji debati s Saro M. in Mitjo M., kaj lahko delajo dandanes mulci pri 16ih...in poglejte kaj moram delat jst pri 20ih! :D )...

Torej, spodobi se, da tudi prek bloga še enkrat voščim(o) Petru-še veliko ustvarjalnega naboja, lahkotnih županskih nalog, nizkih štartov na fakulteti in maratonsko število lepih trenutkov!

Okej,okej...uradni del je mimo, čas, da povemo kšno mstno! Glede včerajšnjega večera? Začnemo kar od zadaj naprej?

Prvič, Peter je razbil steklenico domačega teranovega likerja, namenjenega baristki Jasni.
Drugič, kolikor mi je uspelo sledit je metal srdune prav vsem puncam...okej, rečmo ženskam ;)
Tretjič, kar tako mi je predstavu vsaj pol ljudi, k so bli pr Savotu... pomoje vsi ti mislijo, da jih spoznavam, sam zato, da jih bom dodala med prjatle na FB (P.S.:nism tolko šempjsta ;D).
Četrtič, js in Sara M. smo se preizkusle tudi v režiji- Sara kot lučkar'ca, jaz pa kot snemalka videa.... Protagonisti? Peter V., Andrej P. in Igor z očali (ga bom kasneje še omenila). Tema? Perdere l'amore... upam, da posnetek sledi in pri tem apeliram na Andreja P., da mi ga čim prej pošlje.

V glavnem, dogajanje je bilo pestro, vsekakor čestitam Poljanki, ki je oba slavljenca-Petra V. in Igorja z očali-peljala domov. Baje se za enega od njiju ni dobro končalo, več pa ne povem(o).

Če smo že pri slavljencih-voščim(o) torej tudi Igorju z očali (k me zdej prijama en dvom, če se sploh kliče Igor, očala vsekakor ima) in Ajdi Božeglav, moji bivši soigralki in najbolj lušni študentki prvega letnika Fakultete za šport.

Se sprašujete, kaj se dogaja z najbolj lušnim študentom Fakultete za šport (beri: s Srčkom)? Smuča! Nihče mu tega ne zavida, vsem nam je bolj všeč v dežju delat nič.

Forma in sarma

Živa je formi. Možgani meljejo v najboljšem redu, saj narekujejo seminarske in zmagovite rešitve v igri "ime, priimek, mesto, država itd na črko ..." In pred nekaj tedni so celo obrodili esej na temo resnica, ki ji je prinesel desetko. Čestitke.

Župan pa popušča in zgleda kot ena sarma. Zjutraj je vstal še pred osmo, zajtrkoval, se stuširal, oblekel ... in spet zaspal, tako da je naposled šel na faks šele za poldne. Je truden in si utrujenost razlaga kot izčpranost ob tolikih obveznostih. Pač, si lahko predstavljate vse te županske naloge.

Župan je poleg tega dobil slabo novico; 20. januarja bo moral pisati izpit ... v angleščini. Kako bo naredil, ne ve, tu pa je slika njegovega profesorja (podoben Einsteinu, a v resnici je nek baje Američan). Ta predmet ima zeloooooo zabavna predavanja. Poglejte Župana med enim od teh, kako "uživa".

K sreči je vsaj dobra stvar, črnolasa turška erasmus študentka - na sliki kaže hrbet. Vse tri slike je Županu poslala ena njegova sošolka, ki je med uro tudi razkazovala svoje dokumente. Ker živi v Kopru, so vsi dvojezični, Županovi dokumenti pa ... enolična forma in pač, občutek kot bi pojedel 40 kg sarme (za ne rečt dreka). W Trieste!

A ja. Jutri pri Piščancih večer z Miroslavom Košuto. Vabljeni.

P. S.: Odigrali smo še nekaj turnirjev v pikadu. Poglejte desno v zlato knjigo!

Poezija

Župan je bil v petek v Pordenonu na koncertu Guccinija (ta možiček tu na sliki - za tiste, ki ga ne poznate). Ta simpatični gospodič, ki se bliža sedemdesetim, je približno tako uglašen kot Župan, ko prepeva pod tušem, medtem ko Živa piše na Facebook: "Nehaj!"


In vendar je Guccinija navdušeno poslušalo več tisoč ljudi. In Guccini je pač po svoje brundal v mikrofon, tu pa tam spil kozarec vina, povedal par smešnih in pomahal v pozdrav Mauru Coroni ob odru (na drugi sliki - oblečen kot vedno v kratkih hlačah in kanotjeri kljub zimi ...).


Mauro Corona - za tiste, ki ne veste - je uspešen pisatelj, ki v času, ko ne piše, se sprehaja, pleza in marsikaj/marsikdaj srkne.



Ob gledanju na ta uspešna človeka (oba prodajata tudi po stotisoč plošč ali knjig) je Župan pomislil: "Alora za bit umetnik, ni treba bit aristokrat!"


Zato Župan - na lastno odgovornost - brez sramu objavlja na tem mestu poezijo, ki jo je vtipkal v telefon med enim dolgočasnim predavanjem v angleščini, kjer ni razumel ničesar. Verze bi se dalo uporabit kot motto k biografiji našega Srčka Miloša.



Evo tu rezultat ... in povejte, če to je ali ni umetnost!


(Hmm ali brez naslova)



Pitje iz biberona


to je njegova ikona.


Hrusta kot hrček,


to je naš Srček.


Vse mu gre slabo


a njemu je blago


če sede ob žabo


in pomeni se s sabo.

Na obisku Samo Miot

Nepričakovan obisk Sama Miota je sprožil:

- turnir v pikadu "Gabrijela Caharija"

- turnir v pikadu "Luciano Coslovich"

- veleturnir v pikadu "Marco Milcovich"

- debato o Fukuyami in filozofiji z Živo Cotič

Baje si je Samo obetal obisk bara "Camel", kamor pa ga Peter ni peljal. S tem v zvezi obstajata dve teoriji. Po prvi naj bi Župan ne peljal Sama zgolj iz bojazni, da bi Samo "pobral" tamakajšnjo baristko, po drugi pa naj bi Župan preprosto ne peljal gosta tja, ker itak baristka ni bila več "v turnusu".

Kako so potekli turnirji, lahko preberete na desni strani, kjer dobite seznam turnirjev. Kdo pa so tisti, po katerih se turnirji imenujejo?

Gabrijela Caharija: simpatična knjižničarka v NŠK, kjer sta Samo in Peter odigrala nič koliko šahovskih turnirjev, tudi z uro made in CCCP.

Ciano Coslovcih: simpatični zvesti obiskovalec NŠK, ki rad vpraša z dvignjenim kazalcem: "La scusi, la ga forse leto quel interesantisimo articolo sula fauna istriana? E la sa forse dove che podesi trovar qualcosa sulla localita' Gosd Matuilec? Perche' dovessi far una gita, anche se me diol el ginocio..."

Marco Milcovich: najprodornejši gropajski politik.

Kdo pa je Fukuyama? "Ehm ... Filozof ... Konec sveta ... Hladna vojna ..."

Samo in Živa se bosta pripravila za naslednjič ...

Jasna (tretje nadaljevanje)

Dan ene slabe novice (Srčku baje ni uspelo), a tudi nekaj lepih in seveda zeloooo pomembnih novic.
Nadaljuje se zgodba z Jasno.
Jasna: "Kaj imata šiht?"
Peter: "Ne, sva študenta. Zgledava že tko stara?"
Jasna: "Ne sam tko, sm mislila, ker prihajata vedno ob istih urnikih ..."
Miloš: "Ne, sam se vračava s kosila."
Jasna: "Aha, kaj stanujeta tu blizu?"
Peter: "Ja, tu na številki 14. Kaj pa je ta bar, številka šest?"
Jasna: (nasmešek) "Ja šest. Kaj pa študirata?"
Peter: "Novinarstvo."
Jasna: "U, kaj pa ti?"
Miloš: "Sem na Fakulteti za šport."
(Peter si je tu predstavljal, kako si Jasna predstavlja potnega Miloša v telovadnici ...)
Peter: "Bom, dej plačam jst."
Jasna: "A poračunam?"
Miloš: "Bom, gremo ..."
Jasna: "Hm, dejta no, a ne bi spila likerčka? Tokrat sem ga jst nrdila ..."
Peter: "Hm, jst imam faks čez 20 minut ... A, če si ga ti, potemtakem ..."
Jasna: "A je dober?"
Miloš: "Je, ja ..." (potiho) "In če bi jo slikali?"

Skratka, zgodba se nadaljuje ...

O ostalih novicah kdaj drugič. Samo še to: Srček je popravu radiatore in Živa drži trdo na faksu ...

Knjiga o Milošu!

Peter: "Miloš, bi blo treba napisat knjigo o tebi. Al vsaj knjigo o tvojih ljubljanskih letih. Bi lahko bil jst tvoj biograf?"

Miloš: "Si že."

Evo. Po tem pogovoru kocka je padla. Peter bo pisal knjigo o Milošu Kalcu v Ljubljani (naj vas spomnimo, da je Miloš prišel v LJ, ko Slovenija še ni bla članica Nata, Eu, ko še ni imela evra, ko so obstajale še meje, ko se je še plačevalo avtocesto, ko ni blo še vojne v Afganistanu in Iraku, ko še niso izvedli olimpijskih iger v Atenah, kaj šele v Pekingu ...).

Objavljali jo bomo v nadaljevanju na tem blogu. Začeli bomo čez nekaj tednov, zaenkrat pa je tu za pokušino le nekaj pogovorov med Srčkom in Županom. Kdo je X in kdo je Y, prepuščamo vašemu ugibanju.

X: "Te lahko neki vprašam?"

Y: "Povej."

X: "Enkrat, dosti dosti let od tega, smo šli v Oxis, jst in ti. Serata inutile prav. Pero je pršla k tebi ena mula, ki ti je nisi poznal, ma si poznal eno njeno prjatelco. Ta, ki je pršla k tebi, je rekla, da pozna tvojga brata ... Se spomniš?"

Y: "Ma kaj govoriš?"

X: "Ma ja dej, je blo u Oxisu tolko let od tega."

Y: "Ma smo pole še kdaj vidli tu mulo?"

X: "Ne, nikoli več. Pero je bla figa, se spomniš?"

Y: "Čo, zdej ki si me spunu, se mi zdi da ja ..."

X: "Ne bi pisali Veljaku? On bo sigurno znal, kdu je ..."

---

(po dolgem moku)

X: "Spiš?"

Y: "Ne."

X: "Si vidu, da Jasni piše na avtu Camel bar?"

Y: "Ne, zares?"

X: "Ja, jma en nov Clio."

Y: "Ma kaku vidš ti te robe?"

X: "Be tku, opazujem."

Y: "Ti si tipo 'poliziotto di quartiere'. Znaš vse od te ulice."

X: "Mah, tku dej ..."

Y: "Be, znaš anka kdu je uni od zavarovalnice tam ..."

X: "A, uni od Tiglie? Ma ja dej, je tam zraven bara, tolko botov sem ga že vidu ..."

---

(to be continued)

Srček, smo s tabo!

Danes, sreda, 3. 12., ob šestih popoldne je Miloš zaprl knjige, spravil zapiske in se odpravil na "faks". Župan ga je objel in mu zaželel vso srečo, Adrijana in Živa nista bili doma, ampak tudi oni sta ga v tistem trenutku v mislih objemala.

Prišel je 3. december, dan Miloševega zadnjega izpita. Vso srečo.

Miloš ni dal nobene izjave, zato pa je vidno ganjeni Župan stopil pred mikrofone in dejal:

"Več kot tri leta skupaj v Ljubljani, od tega več kot dve deliva isto sobo. Dragi Miloš, tovariš in prijatelj, nikoli kot danes gre misel nazaj v čas. Vidim številne lepe trenutke, številne šale, smejanje, brundanje. Vidim tebe, kot vedno pri tvoji mizi, ki tipkaš ali srfaš po netu. Vidim tebe, ki rahlo pripneš vrata, da bi hkrati imel mir, a vseeno spremljal dogajanje v dnevni sobi. Vidim tebe, ki zjutraj ugašaš kikirajočo budilko. Vidim tebe, ki iz postelje izvlečeš kak predmet, ki sem ti ga nagajivo vtaknil med rjuhe. Kaj je bilo nazadnje, žlica? Vidim tebe, ki v spodnjicah stopaš po sobi in se potem z običajnimi gibi spraviš v posteljo. Vidim tebe, ki z roko na želodcu vprašaš, ali je že prišel Primorski. Vidim tebe, ki se obračaš na škripajoči postelji. Vidim tebe, ki hrustaš svoje kosmiče, vidim tebe, ki sežeš z roko v svoje žepe in izvlečeš nekaj kilogramov drobiža. Vidim tebe, ki idiotsko buljiš v TV, tebe, ki divje obračaš kanale, tebe, ki se sprašuješ, zakaj sem tak, tebe, ki Živi in meni zagroziš z izselitvijo ... Vidim tebe, ki odgovoriš na telefon in rečeš: "Ne nism u Dijaškem, sm pr Martini, ma ne znam, ki je slabše ..."

Vse to vidim, Srč... pardon Miloš. In vendar danes ni čas obujanja, danes je čas upanja in navijanja. Danes je dan, ki bo začel tvoj jutri! Želim ti vso srečo pri reševanju izpita. Upam, da te pri učenju nismo preveč motili. "