Z Ivano na Morandija ...

Ne me vprašat kako in kaj, ma včeraj sem z ugledno novinarko Ivano Godnik (predvčerajšnjim je bil njen prispevek na TG1) šel v Videm na koncert Giannija Morandija.
S sabo sem imel kamero in posnel pravcato reportažo naju dveh v avtu, ki se voziva in razpravljala o velikih problemih sveta in raja (al Raia?), in seveda tudi Morandijev nastop in vse, kar se je dogajalo prej, med in potem.
En lep filmček "Ivana&Peter Barkovlje-Morandi-Barkovlje" šele nastaja, zaenkrat je tu le nekaj utrinkov s koncerta in krajši člančič za nek zaenkrat še neobstoječi medij (o tem kdaj drugič).

Večni mladenič navdušil v Vidmu

Gianni Morandi, eden najbolj popularnih italijanskih popevkarjev, je včeraj sklenil svoje nastope v Vidmu v sklopu turneje »Grazie a tutti« (hvala vsem). Torkovemu in sredinemu koncertu je spričo številnega povpraševanja dodal še včerajšnjega, ki se ga je znova udeležilo 3.000 ljudi, kolikor jih pač premore šotor, ki so ga postavili ob stadion Friuli in ki bo v naslednjih dneh stal sredi Rima, potem ko je bil v prejšnjih tednih postavljen v Milanu.
Morandi je večinoma ženskemu občinstvu ponudil vse uspešnice iz svoje 45-letne kariere, veliko pa je tudi govoril. S številnimi anekdotami je pripovedal o svojem življenju, rdeča nit pripovedovanja pa so bile številke. Ravno zaradi tega so gledalci ob vhodu v šotor dobili knjižnico z devetdesetimi številkami lota, ob vsaki pa Morandijev pripis, s čim povezuje posamezno številko.
63-letni pevec (in včasih filmski igralec) je na odru nastopil sam s svojo kitaro. Med koncertom so mu sicer na oder prinesli tudi kontrabas, inštrument, na katerega je Morandi igral v sedemdesetih, ko je nastopilo težavno obdboje v njegovem življenju. Takrat je namreč občinstvo zaradi kulturne revolucije, ki ga je prineslo leto '68, Morandiju obrnilo hrbet, zaradi česar je Eterno ragazzo (večni mladenič) mislil, da si bo moral služiti kruh v kakem simfoničnem orkestru. Preproste popevke pač niso bile več aktualne in bolonjski pevec je tonil v pozabo. V osemdesetih pa se je po zaslugi tekstopisca Mogola vendarle začel spet oglašati in v nekaj letih ga je Italija spet vzljubila.
Morandi je včerajšnji koncert začel z visokega. Pripet na debelo vrv se je namreč kot ptič spustil na oder in medtem prepeval znamenito pesem Domenica Modugna Nel blu dipinto di blu (Volare), ki letos praznuje svojo 50-letnico. V nadaljevanju pa je z izjemo pesmi Che sarà (ki jo je zapel s pomočjo kontrabasa) ponudil le svoje pesmi: od uspešnic iz šestdesetih let (Fatti mandare dalla mamma a prendere il latte, In ginocchio da te, La fisarmonica) do najnovejših skladb (Il tempo migliore, Stringimi le mani). Najbolj bučno ploskanje pa je požel s Si può dare di più (zmagovalka v Sanremu leta 1987), znamenito C'era un ragazzo (protivojna pesem, ki jo danes poje tudi Joan Baez) in Uno su mille. Slednja je neke vrsta Morandijeva himna saj govori o vstajenju po težavnem obdobju.
Morandi je med koncertom pokazal, da je kljub 63 letom v odlični formi (nič čudnega, glede na to, da se redno udeležuje maratonov). Z glasom premore vse najvišje tone, zraven pa izkazuje neverjetne sposobnosti show-mana s številnimi škeči in sočnimi anekdotami.