Pismo uredništvu

(slike so stare točno 1 leto, nanašajo se na lanski padec meje ... in po naključju tudi Ve-jev takratni rojstni dan)

Spoštovani!

Najprej bi se rad zahvalil vsem Vekacovim prijateljem za številna voščila. Nečimrn kot sem, jih štejem in preverjam, al smo potolkli rekord mojega 23. rojstnega dne. Bah, drugi časi, takrat še ni bilo Facebooka (ali fejšbuka kot bi rekel naš Srček tam na snegu) ...

Lahko bi razpredal o lepoti in iskrenosti voščil, a raje izkoristim teh nekaj vrstic za komentar k postu, ki ga je objavila moja draga Živa. Prvi vtis, ko sem videl Živino stvaritev? "Ojej, kaj sem umrl?" Impaginacija in izbira slike sta bili pač taki, kot bi šlo za nekrolog ...

Sicer pa: post je zelo korektno in prisrčno napisan, zato se avtorici zelo zahvaljujem. Edino ponekod so stvari tako zapisane, da bi kdo z bujno fantazijo lahko stvari razumel malce nerealno.

Na primer: res je, da sem razbil steklenico teranovega likerja. Vendar ne tako, da bi z njo koga tepel po glavi, ampak preprosto zato, ker se je raztrgala vrečka in steklenica je pač treščila na tla. To seveda nikakor ne pomeni, da bo baristka Jasna prikrajšana za moje darile. Živi sem že naročil novo in upam, da bodo v Temnici kmalu poskrbeli ...

Co je napisala: "Drugič: kolikor mi je uspelo sledit je metal srdune prav vsem puncam...okej, rečmo ženskam ;)" Kdor me pozna, ve, da nisem tak, ne zato, ker bi mi ženske ne bile všeč, ma preprosto zato, ker tako v osvajanju kot na tekmah pikada se dobro pazim, da ne bi utrpel poraza. Ne mečem v prazno, a vedno ciljam v dvajsetico. Ergo: moje morebitno sproščeno obnašanje je pač treba pripisati protokolarni dolžnosti župana, ki mora prijazno nagovarjat vse svoje občane in sodelavce. Stare in mlade. Nobenega metanja, torej, med drugim tudi za to ne, ker se ve, da je trenutno moje srce zasedeno ... s Srčkom.

Videoposnetek? Z Andrejem in priložnostim gostom Gregorijem smo morda bili rahlo neuglašeni, ker pač še vadimo. Zato menim, da je boljše, če Andrej posnetke pevsekega nastopa drži zase v svojem telefonu. Drugače bi se tudi Massimo Ranieri ali Nomadi znali rahlo užalit ...

O povratku domov s taksistko Poljanko ne bi govoril. Jaz sem mirno sedel zadaj, pridno usmerjal voznico in ji svetoval poti, po katerih se splača peljati v takih primerih, kot je bil petkov, ko smo imeli še enega potnika, ki je - najbrž zaradi intenzivnega pisanja za Novi glas - dajal znake prekomerne utrujenosti. Srivnosti potovanja naj ostanejo zapisani na kockah ulice Bonomea (via sfigada, očitno, Veronika nekaj ve o tem).

Ko bo čas, bomo obavili nekaj petkovih slik. Županu se zdaj mudi na delo, potem pa na obisk k najmlajši osebi, ki mu je voščila. Stara je približno 3 tedne, poslala pa mu je SMS. Predvideno je tudi srečanje s sobotnim soslavljencem, morda bo prilika za nekaj ... ehm ... "pojasnil".

Hvaležni župan Ve

P.S.: Predlogi za novo leto?