Srček, smo s tabo!

Danes, sreda, 3. 12., ob šestih popoldne je Miloš zaprl knjige, spravil zapiske in se odpravil na "faks". Župan ga je objel in mu zaželel vso srečo, Adrijana in Živa nista bili doma, ampak tudi oni sta ga v tistem trenutku v mislih objemala.

Prišel je 3. december, dan Miloševega zadnjega izpita. Vso srečo.

Miloš ni dal nobene izjave, zato pa je vidno ganjeni Župan stopil pred mikrofone in dejal:

"Več kot tri leta skupaj v Ljubljani, od tega več kot dve deliva isto sobo. Dragi Miloš, tovariš in prijatelj, nikoli kot danes gre misel nazaj v čas. Vidim številne lepe trenutke, številne šale, smejanje, brundanje. Vidim tebe, kot vedno pri tvoji mizi, ki tipkaš ali srfaš po netu. Vidim tebe, ki rahlo pripneš vrata, da bi hkrati imel mir, a vseeno spremljal dogajanje v dnevni sobi. Vidim tebe, ki zjutraj ugašaš kikirajočo budilko. Vidim tebe, ki iz postelje izvlečeš kak predmet, ki sem ti ga nagajivo vtaknil med rjuhe. Kaj je bilo nazadnje, žlica? Vidim tebe, ki v spodnjicah stopaš po sobi in se potem z običajnimi gibi spraviš v posteljo. Vidim tebe, ki z roko na želodcu vprašaš, ali je že prišel Primorski. Vidim tebe, ki se obračaš na škripajoči postelji. Vidim tebe, ki hrustaš svoje kosmiče, vidim tebe, ki sežeš z roko v svoje žepe in izvlečeš nekaj kilogramov drobiža. Vidim tebe, ki idiotsko buljiš v TV, tebe, ki divje obračaš kanale, tebe, ki se sprašuješ, zakaj sem tak, tebe, ki Živi in meni zagroziš z izselitvijo ... Vidim tebe, ki odgovoriš na telefon in rečeš: "Ne nism u Dijaškem, sm pr Martini, ma ne znam, ki je slabše ..."

Vse to vidim, Srč... pardon Miloš. In vendar danes ni čas obujanja, danes je čas upanja in navijanja. Danes je dan, ki bo začel tvoj jutri! Želim ti vso srečo pri reševanju izpita. Upam, da te pri učenju nismo preveč motili. "