Vsi spet, nekateri zadnjič

16. februar, prvi dan drugega semestra. In se začne znova: predavanja, vaje, "u kašni uri greš ti jutri na faks?", "Me zbudiš za osmo, bom nrdimo osmo in pol?", "kdaj greš ti domov?", "rvamo it na kosilo skupi?", "bom jutri mi neki odpade, bi lahko šli kej spit danes zvečer ...", "pstme u miru, ki morm neki pisat, je za oddat jutri ..."
Do konca maja bo vsak dan vedno ista zgodba. Budilke, ki zvonijo, in ljudje, ki ne vstanejo. Skupna kosila, študij, pisanje. Pač, vse kar spada k študijskemu semestru, ki se bo od zimskega razlikoval v tem, da bo najbrž prijetnejše, ker se bodo dnevi daljšali. Vse topleje bo in Srčy in Župan se bosta veselila vse manj oblečenih deklet ... Dnevi se bodo daljšali zato bo župan imel več časa za svoje samotarske maratonske teke, Živa bo lahko končno obula rolerje, Srčy pa bo zabrundal, ker mu močnejši žarki sijejo prav v glavo, medtem ko se valja na škripajoči posteljčki ... Adrijana bo prvič doživela spomladansko Ljubljano, in ko bo sneg skopnel tudi v hribih, ki jih vidimo od daleč, bo Župan zabrusil cimru: "Eko,si reku, da me boš peljal smučat invece nanka letos ..." "Mmh, nism jmu cajta ..."
Ta semester bo sicer poseben predvsem za moško zasedbo. Ka in Ve se namreč pripravljata na svoj (po vsej verjetnosti) zadnji semester v Ljubljani. Bomo videli, kakšno bo slovo ...